Starši, otroci in tenis

Kaj pravi dr. Tušak

Tipična želja mnogih staršev, ki pridejo do mene, je, da testiram njegovega otroka in povem, ali se splača vlagati vanj. Rečem jim, da mi ga ni treba testirati, le povejte, kdaj boste vlagali in kaj želite v zameno. Če želite v zameno svetovnega prvaka, ne vlagajte raje nič, ker je verjetnost kot za zadetek na loteriji. Če pa želite vzgojiti zdravega in stabilnega človeka, ki dobi delovne navade in zna prenašati stres, potem vlagajte, kot le zmorete. A bodite realni. Vlagate lahko ljubezen, čas, tudi denar, a ne tako, da bi se morali vsemu v življenju odreči. Ker potem bo pritisk na otroka velik, da ne bo zmogel. Razumem stiske staršev, a v osnovi bi morali starši otroka vpeljati všport zaradi razvoja zaradi osebnostnih lastnosti, kot so motiviranost, čustvena stabilnost, postavljanje ciljev… Potem bodo lahko zadovoljni, tudi če športnih rezultatov ne bo. Otrok bo lahko zadovoljen, da se je veliko naučil in se dobro imel, ni pa zanemarljivo, da ga tako obvarujemo škodljivih stvari, kost so alkohol, kajenje, droge.

Zmagoslavje brezpogojne ljubezni

Nick Bollettieri, v osemdesetih letih 20. stoletja največje trenersko ime v svetovnem tenisu, gotovo, saj so z njegove akademije (zasnoval jo je na vrednotah posebnih enot ameriške vojske in jo pozneje prodal super vplivni agenciji IMG) na vrh lestvic ATP in WTA eksplodirali Andre Agassi, Jim Courier in seveda tudi Monika Seleš, se je 29. junija 2009 pomešal med novinarje v dvorani za tiskovne konference v milenijski stavbi All England Cluba na jugozahodu Londona, na naslovu SW19.

Serena Williams je ravno končala druženje z novinarji, ko se je iz zadnje vrste oglasil Bollettieri, kot vedno zagorel, njegova koža zaradi pretirane in predolge izpostavljenosti floridskemu soncu nagubana, izsušena in trda kot ustrojeno usnje, njegovo spoznanje, na jesen trenerske kariere, novo, polno modrosti, tokrat iskreno, kajti kot strokovni sodelavec radia BBC ni nič več hrepenel po medijski pozornosti kot nekoč in tudi navzočnost ni bila dovolj številčna, da bi omogočala nepričakovani solistični nastop.

»Serena,« je dejal Bollettieri, z desno roko je objemal rob sosednjega stola ali je iskal samo oporo, njegov glas je bil počasen in raskav, a je zahteval in dobil pozornost daleč najboljše igralke v generaciji, ene izmed najuspeš
nejših vseh časov, kdo ve, koliko turnirjev za grand slam bi v karieri osvojila Serena Williams, če ne bi njene popolne osredotočenosti prekinjale poškodbe, bolezni in pretirano razdajanje drugim dejavnostim. Učenju filmske igre, modi, dobrodelnosti, glasbi, celo obsedenosti z idejo, da bi morala nujno biti del ameriškega šovbizniškega mainstreama.

Poklon fantastični mladi ženski

»Da, Nick, izvoli,« je odgovorila Serena, prijazno, a ne iz srca, bolj zaradi dobre vzgoje, morda je celo rahlo prezirala teniškega starca, ki si je nekaj časa prizadeval pridobiti vsaj nekaj zaslug za neslutene uspehe Serene in Venus Williams, a v resnici naj ne bi šlo za več kot nekaj nasvetov, ki jih je Bollettieri bolj vsilil kot ne Oracene in Richardu Williams, saj se je trudil ugled akademije Bollettieri obdržati na najvišji ravni. In ker največji šampioni ameriškega tenisa po drugi svetovni vojni vendarle niso prišli iz njegovega sistema, saj sta sestri Williams in Pete Sampras družinska projekta, mu je to uspelo le delno, kajti tudi Sampras se je bolj kot ne izogibal njegovi navzočnosti. In nasvetom.

»Danes ti lahko povem, da si fantastična mlada ženska,« je dejal Bollettieri in nenadoma v njem ni bilo nobene pompoznosti več, nobene želje po samopromociji, njegov ego je postal povsem benigen, vesel je bil, da je v družbi take šampionke, čeprav daleč od dnevne svetlobe, globoko v nedrju najznamenitejšega teniškega kluba na svetu. »In, prosim, zahvali se staršem, da so te tako dobro vzgojili.« Hvala, Nick, to je zares lepo slišati

Serena Williams je ob tem nenadnem izlivu naklonjenosti, ki je celo zvenel kot dolgo zaklenjena intimna teniška ljubezenska izpoved, malo bolj kot sicer razprla oči, bila je presenečena, to je bilo takoj videti, vendar je šlo za poklon velikega teniškega guruja in uglednega člana nenavadne in razmeroma številčne teniške družine.

»Hvala, Nick, to je zares lepo slišati,« je dejala Serena, si kot ponavadi čez roko obesila damsko torbico in z mogočnim atletskim korakom, v katerem je bilo tudi dovolj ženskosti, odšla, da bi se pripravila za naslednji dvoboj naslednji dan. Rutine sta jo starša naučila že zdavnaj, ko je bila samo deklica iz Comptoma, ene izmed najnevarnejših četrti v Los Angelesu, kjer se na ulicah nenehno spopadajo člani tolp Crips and Bloods in kjer lahko napačna barva majice s kratkimi rokavi na napačni strani ulice pomeni usodni strel. Še eno nedolžno smrt na ulici več.

Ata Richard Williams dobi idejo, kje je denar

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, še preden sta bili Venus in Serena Williams, pozneje večkratni zmagovalki turnirjev za grand slam in številki ena računalniške lestvice WTA, sploh spočeti, je namreč Richard Williams na televiziji spremljal ženski finale na Rolandu Garrosu in bil presenečen nad spoznanjem, koliko denarja je zaslužila zmagovalka Virginija Ruzici. In je dobil idejo.

Mama Oracene nad spočetjem dveh novih hčera – in kako je Richard sploh vedel, da se bosta rodili prav deklici? – ni bila najbolj navdušena. Družina, v kateri so že bile tri dek-
lice iz njenega zakona s prezgodaj umrlim prejšnjim možem, je sicer finančno shajala, a komaj. Toda Richard, ki je pozneje trdil, da je bil vrhunski univerzitetni atlet, a tega niso potrdili ne arhivski zapiski ne pričevanja njegovih prijateljev, je bil neomajen, doma je proučeval videokasete z osnovami teniške tehnike, pri znancih in okoli javnih igrišč v Los Angelesu je nabral dovolj žogic, da je z njimi napolnil Wal-Martov največji nakupovalni voziček, ko je Venus shodila in bila dovolj pri močeh, da drži teniški lopar, jo je postavil na sredino igrišča in sta začela. Serena je, tako je zapisala v avtobiografiji, treninge opazovala od začetka in si ves čas želela, da bi bila kot starejša sestra. Povsem zatopljena v trening, predana očetovi ideji, čeprav je to včasih, ne, celo pogosto, bilo težko, kajti Richard je redkokdaj želel del dneva ali celo ves dan izgubiti zaradi počitka.

Družinska princeska Serena in sestrska ljubezen

Serena je v družini imela privilegij najmlajšega otroka, nekoga, ki mu je bilo vse dovoljeno, bila je deklica, ki je lahko vse dosegla, vsi so ji popuščali, tudi Venus, saj sta ji starša vcepila v glavo, da mora vedno in za vselej skrbeti za mlajšo sestro. Je to morda vplivalo na razplet osmih finalov na turnirjih za grand slam, v katerih sta se med seboj pomerili sestri Williams in jih je šest dobila Serena? Ta je leta 1999 v New Yorku kot prva v družini Williams in ne povsem v skladu z Richardovimi načrti osvojila turnir za grand slam. Kot še ne 18-letna najstnica je v finalu premagala Švicarko Martino Hingis, ki je sredi devetdestih let prejšnjega stoletja v povsem rosnih, skoraj dekliških letih obvladovala ženski tenis, saj je izkoristila prazen prostor, kajti Steffi Graf so vse bolj pestile poškodbe, Martine Navratilove pa na turneji WTA ni bilo več. Ko je na tisti zgodnji septembrski newyorški večer Serena na osrednjem stadionu v Flushing Meadowu v okrožju Queens visoko nad glavo dvignila pokal, se je Venus v loži Williamsovih potegnila vase, globoko čez obraz si je potegnila kapuco, kajti ljubosumna bolečina je bila večja od sestrske ljubezni.

Mama Oracene, odličen Serenin osebni trener

Serenina zmaga je prišla nepričakovano, saj je na začetku njune profesionalne poti Venus razmeroma prepričljivo vzdrževala doma vzpostavljeno avtoriteto. Sestri sta prvi medsebojni finale marca 1998 odigrali v Key Biscaynu, na otočku, ki ga z Miamijem povezuje most in kjer je nekdanji teniški profesionalec in pozneje inovativni promotor Butch Buchholz na nekdanjem odlagališču kuhinjskih odpadkov zgradil sodoben teniški center, saj je želel biti direktor petega najpomembnejšega turnirja na svetu. V treh nizih je bila uspešnejša Venus in Serene ni to niti najmanj žrlo, bilo je, kot je moralo biti. Za zdaj. In motili so se analitiki in opazovalci, ki so po prvih neposrednih teniških soočenjih Venus in Serene Williams ugotavljali, da zmagovalko vnaprej določi oče Richard in da je to razlog pogosto zares raztrganih točk, z velikim številom težko razložljivih napak. Oče Richard in mama Oracene sta si namreč delila trenerske naloge in ker je Richard teniško poslanstvo začel z Venus, ki je podedovala tudi njegovo sloko telesno obliko z dolgimi, vitkimi nogami in rokami, je Oracene prevzela mentorstvo nad Sereno. Tudi njuni telesi sta podobni, mogočna stegna in zadnjica, bujno oprsje.

Vložili vse in ostali brez vsega

Vse znanje seveda le ni bilo delo samošolanih trenerjev Richarda in Oracene Williams. Ko je bilo Venus deset let in v konkurenci med deklicami te starostne kategorije sploh ni poznala poraza, je Richard zelo vizionarsko spet! ugotovil, da je druženje s teniškimi starši drugih otrok škodljivo za njegovi deklici, saj je razpoloženje na otroških turnirjih navadno zelo napeto, samo na videz prijateljsko, kajti veliki so finančni, energijski in čustveni vložki družin, ki bi želele imeti teniškega šampiona. Seznam tistih, ki jim je uspelo, je ekskluzivno kratek v primerjavi s seznamom tistih, ki so vložili vse in ostali brez vsega. In tudi pri uspešnih projektih so žrtve pogosto nepredstavljive, ne le finančne. Ata Agassi bi očetu Grafu razbil gobec.

Oče Monike Seleš, čudežne deklice iz Novega Sada, Karolj Seleš, je prezgodaj umrl za rakom na črevesju. Peter Graf, oče Steffi Graf, rekorderke po številu osvojenih turnirjev za grand slam med posameznicami, je bil na vrhuncu hčerine kariere v Nemčiji obtožen hude utaje davkov in dolgo potreboval pomoč tablet za živce, da se je prebijal iz dneva v dan. Po poroki Steffi z Andreem Agassijem, čigar oče je prav tako skrbno načrtoval sinovo kariero in ga s posebej izdelanimi teniškimi topovi vsak dan tako intenzivno obstreljeval z žogicami, da je zmagovalec osmih turnirjev za grand slam v avtobiografiji »Open« (Odprt) zapisal, da sovraži tenis, sta se Peter Graf in Mike Agassi sprla, preden sta si sploh podala roki. Da bi bil Agassi še veliko uspešnejši igralec, če bi ga kdo v mladosti naučil rezanega backhanda, je Peter Graf zabrusil Miku Agassiju. Dvakratni udeleženec olimpijskih iger v boksu pod iransko zastavo je nekaj časa resno razmišljal, da bi suhljatemu in zadirčnemu Nemcu nemudoma razbil gobec, a mu je raje vrnil z besedami. Da bi Grafova še veliko bolj vladala ženskemu tenisu, če bi znala udariti dvoročni backhand, in ne bi uporabljala le rezanega, je trdil Mike, ki je imel med sinovo kariero nekaj kirurških posegov na srcu, saj se je ves čas žrl in ni bil nikoli povsem zadovoljen z njegovo igro, niti, ko je leta 1992 v Wimbledonu osvojil prvi turnir za grand slam, ne. Spodbujevalnik srca so kirurško vsadili tudi Srdjanu Ivaniševiću, očetu wimbledonskega zmagovalca Gorana Ivaniševića, ko je sinove dvoboje jemal še posebej osebno. Zavestno je prevzel vlogo čustvenega strelovoda in zato zavestno, nehote drago plačal.

Z nasiljem je na pritiske, ki jih v družine prinaša vrhunski tenis, odgovarjal Marinko Lučić. Ta je mladoletno hči po vsakem porazu po glavi tolkel s težkimi čevlji in je zato na smrt preplašena mati Anđelka s petimi otroci, tudi z Mirjano, leta 1998 pobegnila v ZDA, takrat je bila Lučićeva že med desetimi najboljšimi igralkami na svetu. Jim Pierce je hči Mary po porazih na najhujšem soncu silil trenirati po štiri ure skupaj, brez vode, potem mu je WTA uradno prepovedala vstop na turnirje.

Nič prisile, samo velike, lepe preroške besede

Williamsi niso prisile nikoli uporabljali, še manj so jo razumeli kot motivacijsko sredstvo. Brezpogojna ljubezen je vedno bila energetski naboj Venus in Serene Williams, ki sta skupno osvojili 20 turnirjev za grand slam med posameznicami in povsem zaznamovali ženski tenis v tretjem tisočletju.

V letu 2012, ko sta Serena in Venus Williams stopili v četrto desetletje življenja, ni nič drugače. Richard Williams je zavzeto spremljal njun dvoboj v drugem krogu turnirja ženskih parov, dvoboj v veliki družinski sliki ni pomenil nič posebnega, nič prelomnega, še en dan v pisarni pač, toda Richard je vedel, da si Venus po letu dni brez tenisa želi vrniti med najboljše, in je pred vsako točko ponovil isti stavek.

To je sporočal iz druge vrste na igrišču številka dve, s povsem običajnim glasom, a zdelo se je, da ga starejša hči na igrišču vseeno sliši, poleg tega je imela tudi podporo Serene, brezpogojna ljubezen pač.